Kotiček kostanjevega škrata Vitka

Popolnoma navadno jutro je bilo, eno tistih, ki se ga razveselimo, saj skozi vsako špranjo kuka rumen sončni žarek in zrak diši tako lepo, da bi prav z lahkoto za vedno pozabili na slasten čokoladni sladoled s smetano in sadjem. Ja, točno takšno je bilo to jutro.
Vendar za nekoga to le ni vsakdanji začetek dneva, saj jel tale sončni žarek, ki ga je pravkar požgečkal po nosku, njegov prvi v življenju, prva rosna kapljica mu je kapnila na čelo ter ga zdramila in prvič s polnimi pljuči vdihne dišeč gozdni zrak.
Naš posebni deček Vitko je to. Presenečeno se ozira okoli sebe in zacvili, ko ga nekaj zbode v ritko. Nikakor se ne more spomniti, zakaj leži na padlem listju, saj je vendar še kratek čas nazaj klepetal z drevesom, na katerem je zrasel, nato se je s svojimi bratci veselo kotalil po pobočju in zvečer so se tiho hihitali, preden so si voščili lahko noč. Le zakaj zdaj on sam leži tukaj sredi gozdne livade, in … tako nenavadno je vse okoli njega. Prepričan je namreč, da so bila drevesa še včeraj veliko večja, kot so sedaj in, kar je še bolj nenavadno, vsi njegovi bratci, ki še ležijo v zelenih ježkih, se zdijo tako majhni. V tem trenutku zasliši nek šum in samo trenutek kasneje se zazre v okrogle oči bitja z dolgim nenavadnim telesom.

V hipu je na nogah … NA NOGAH??? Kostanj vendar nima nog. Vitko je tako presenečen, da se mu kolena zašibijo in BUM, ponovno pristane na svoji okrogli ritki, poleg čudnega bitja s parom prijaznih okroglih oči, ki zamežika in pravi: »Nikar se ne boj, sem kača Samanta, belouška, nič ti ne bom storila Vitko«. To je šele bil šok! Le kako tale suhica ve, kako mi je ime?! Ker iz sebe ni spravil niti besede, je kača rekla: »Tvoje ime mi je zaupalo drevo, na katerem si rasel. Vem tudi, da se ti je nocoj zgodilo nekaj posebnega. Nekaj, kar se lahko zgodi le vsakih 1000 let, v času jesenskega enakonočja. To je takrat, ko si dan in noč pošteno razdelita vladavino in že od pradavnine harmonično dogovorita čas, ko narava potrebuje mir in počitek, ter čas, ko svetloba in toplota prebujata vse živo.« Vitko še vedno ne spregovori niti besede, ko Samanta nadaljuje: »Veš Vitko, ti nisi navaden kostanjev fantek, ti si škratek. Izbran si, da povežeš naravo in ljudi. Ogromno se še moraš naučiti, da boš lahko kos tej nalogi, vendar ne skrbi. Veliko nas je, ki ti bomo pomagali«. Ko izreče zadnje besede, pričnejo iz vseh strani prihajati različna bitja. Pametna kača Samanta vsako predstavi: »Tale zelena deklica je žabica Laura, tale gospod je naš jež Igor, tole, kar je pravkar skoraj nevidno poletelo mimo tebe je zdravilec netopir Alan, tamle skaklja veverička Medeja, tisti simpatični parček za tabo pa sta rački Adam in Nada, iz potoka Topličica prihajata še pižmovka Kaja in pogumni rak Leander.«

Ko Samanta konča z naštevanjem, Vitko le pride do besede in čisto potihem vpraša: »Zakaj prav jaz in zakaj tukaj?«. Ježek Igor se nasmehne in počasi pravi: »Veliko vprašanj boš še imel in na vsa bomo skupaj poiskali odgovore. Dobrna je kraj, kjer človek še zelo skrbi za svoje okolje, narava je prekrasna in prav tukaj boš pridobil največ znanja. Žal pa ti moram povedati, da povsod le ni tako. Spoznal boš, da obstajajo mesta, kjer je zrak temno obarvan, ptice z zlepljenimi krili žalostno ostajajo na tleh, nevarni plini uničujejo okolje in voda ni kristalno čista, ne samo to, tako zelo je strupena, da ribe v njej umirajo, saj nimajo kam pobegniti. Da pa je mera polna, je človek tisto bitje, ki povzroča vse to gorje, hkrati pa se ne zaveda, da brez narave kmalu tudi njega ne bo več.«

Med poslušanjem ježeve pripovedi je Vitko v grozi stiskal pesti in iz široko odprtih oči mu sedaj tečejo solze. Globoko je pretresen in žalosten, saj vsega tega vendar ni vedel. Kako bi le, odraščal je v zavetju mogočnega drevesa, ki prav tako ni poznalo te strašne zgodbe o človeku. Le kakšna pošast je to??? Živali ga za nekaj trenutkov pustijo samega s svojimi mislimi, nato pa veverička Medeja pravi: »Pridi Vitko, splezaj k meni na drevo, razložila ti bom, kako drevesa čistijo zrak in zakaj je pomembno varovati naravo, skrbeti za živali in paziti, kam boš stopil, ko boš tekal po gozdu. Nato pa te bo netopir Alan poučil o zdravilnih rastlinah in njihovi rabi, ter o tem kako preživeti v gozdu, kaj vse ti lahko narava ponudi in kako ji to lahko vračaš«. Vitko se hitro povzpne na drevo in z odprtimi usti posluša nauke Medeje in Alana. Ves dan teka po gozdu, se uči prepoznavati zdravilne rastline, spoznava ostale prebivalce gozda in na koncu dneva popolnoma izčrpan zaspi kar na veji drevesa, kjer je zorel še kot majcen kostanjček, varno skrit v ježevki. Živali ga pustijo počivati, saj vedo, kako zelo se je trudil ves dan.

Netopir Alan neslišno poleti nad njim, ga nežno pokrije z velikim kostanjevim listom, nato pa tiho obvisi v drevesni krošnji. Veverička se skrje v svoj domek, kača se zavlekla pod toplo, dišeče jesensko listje, pižmovka in rak zlezeta nazaj v potok, in tudi vsi ostali novi Vitkovi prijatelji ležejo k počitku. Temna noč je.

Naslednje jutro vse prijatelje zbudi nenavaden hrup. Vitko od presenečenja štrbunkne z veje v potok, kjer ga hladna bistra voda v trenutku dodobra prebudi, na hitro si umije obraz, nato pa mu račji par pomaga zlesti iz potoka. Kača Samanta ga že čaka, potihem zasika: »pssssst« in mu pokaže, naj ji neslišno sledi do roba gozda. Skozi veje zagleda nekaj velikega in pisanega, kar povzroča ta zoprni hrup, iz repa se kadila siva, smrdljiva meglica, iz para ust pa prihajajo bitja, ki se veselo smejijo in kričijo.
Vitko je pogledal Samanto, ki je razumela njegov vprašujoči pogled, zato mu je razložila: »To so človeški otroci, ta velika hrupna zadeva pa se imenuje avtobus. Verjetno so prišli na izlet.« Seveda Vitko ne ve, kaj naj bi izlet pravzaprav pomenil, vendar kljub temu prikima in zašepeta: »Mislim, da bo prav, da se umaknemo globlje v gozd. Moram priznati, da mi ni prav nič všeč tale ropotajoča pošast. Pravzaprav pa so se vsi moji gozdni prijatelji že poskrili. Prepričan sem, da že vedo zakaj.« Kača Samanta se strinja z njim, zato se neslišno pričneta pomikati med gosta drevesa in se ustavita šele takrat, ko je ropot obiskovalcev že davno potihnil. Vitko glasno izdihne zadrževano sapo in si obriše pot s čela. Dogodek ga je res precej vznemiril. Zdaj ima spet ogromno vprašanj, ki kar dežujejo iz njegovih ust. Kača Samanta, veverička Medeja, netopir Alan in vsi ostali mu komaj pričnejo odgovarjati, ko ena izmed obeh račk zakriči: »Kje je pa Laura? Je kdo videl žabico Lauro?« Vsi se prestrašeno gledajo in nastane takšna tišina, da jo lahko skoraj slišiš. Vsi vedo, da je Laura ob robu gozda še bila z njimi, nato pa je nihče več ni videl. Vitko se hitro zbere in pravi: »Poiskati jo moram in se prepričati, da je vse v redu z njo.« Po teh besedah se zasuče na petah svojih prifrknjenih čeveljčkov in se pogumno napoti nazaj proti robu gozda. Mora najti žabico, tako zelo ga skrbi zanjo!

Bolj ko se bliža jasi, bolj previdno in neslišno hodi. Med drevesi, izza katerih je malo prej opazoval čuden obisk, zagleda enega izmed človeških otrok. Ozre se naokoli, da bi videl, kje so vsi ostali, vendar ni nikogar videti, niti slišati. Zato se še bolj približa in skrit za podrastjo opazujel, kaj počne to bitje. Zdi se mu namreč, da se zelo zabava, saj se na vsa usta smeje in z dolgo palico nekaj premika sem in tja po tleh. Vitko v tem trenutku na tleh pod palico zagleda žabico Lauro, kako vsa prestrašena poskuša pobegniti. Pozabi na svojo lastno varnost in v želji, da reši prijateljico, skoči iz varnega zavetja. V jezi iztrga palico otroku iz rok in ga pogledal s takšnim razočaranjem v očeh, da fantek ves prebledi in kar obstane na mestu, pozabi celo pobegniti. Kratek čas se opazujeta, nato pa Vitko pravi: »Le kako moreš početi kaj takega? Kako lahko tako trpinčiš ubogo živalco, ki si ne more pomagati. Na milost in nemilost ti je prepuščena. Sploh pa, kdo sploh si in kdo ti daje pravico uničevati naravo?« Z ročico je pokazal na podrastje, ki ga je deček očitno s tisto svojo palico pošteno »pokosil« in pomendral. Nato se Vitko skloni še k žabici in pogleda, če je slučajno poškodovana, vendar je na srečo prišel še pravi čas in preprečil najhujše. Fantek sedaj toliko pride k sebi, da lahko izdavi samo: »Jon sem«. Nato utihne in spet poskuša povedati: »Saj sem … khm … saj nisem hotel… saj nisem mislil…«. Vitko je še vedno zelo hud in mu zažuga s svojim prstkom ter pravi: »Ja, res je, prav nič nisi razmišljal, ko si počel tole grdobijo z mojo prijateljico. Laura ji je ime, jaz pa sem Vitko.« Ocenjujoče gledl dečka Jona in v njegovih očeh opazi obžalovanje.

Tole prestrašeno človeško bitje se mu skoraj zasmilil in odloči se, da mu bo pomagal. Sede na stari štor in pokaže Jonu, da naj sede poleg njega. Razloži mu, da nihče nima pravice uničevati narave in mučiti živali. Nikakor ne gre, da bi vsakdo počel, kar se mu pač zazdi. Debelo uro tako sedita in se pogovarjata, vse dokler ne zaslišita oddaljenih klicev: »Jon, Joooooon, kje si?« Deček kar poskoči in zašepeta: »Joj, mene iščejo, verjetno jih hudo skrbi, ker me ne najdejo. Oditi moram!« Skoraj že steče proti glasovom, ko se še enkrat na hitro obrne, se nasmehne Vitku in reče: »Vitko, hvala. Nikoli več ne bom storil kaj takega. Obljubim.« Nato se obrne in steče proti gruči ljudi, ki se bliža. Vitko še slišal, kako ga učiteljica okara, ker se je izmuznil, Jon pa se opraviči in hkrati navdušeno pripoveduje o novem prijatelju škratku in o tem, kako moramo paziti na živali in rastline v gozdu in kakšno hudo napako je storil in kako se kaj takega ne bo nikoli ponovilo in … in … in … Zdaj ga Vitko ne sliši več, opazi samo še dečkov hvaležni pogled, ki ga ta vrže proti gozdu, preden vstopi na avtobus, nato pa ropotajoča pošast počasi izgine za ovinkom.

Vitko previdno pobere žabico Lauro s tal in se napoti nazaj proti prijateljem, ki ga čakajo v gozdu. Navdušeno mu zaploskajo, ko vidijo žabico v njegovem naročju. Laura jim pove, kaj se je zgodilo in kako jo je Vitko rešil. Ta pa medtem zadovoljno sedi ob starem drevesu in se sam pri sebi nasmiha. Dobro namreč ve, da Jonu takšna neumnost ne bo nikoli več padla na pamet. Ve tudi, da bo deček svojim prijateljem in sošolcem povedal vse, kar se je danes naučil in tako bo šel glas od ust do ust, vedno več ljudi se bo zavedalo, da je narava od nas vseh, vendar od nikogar posebej, nihče si je ne more lastiti.

Vsak, ki skrbi za naravo, ki poskrbi, da odpadki vedno končajo v pravem košu za smeti in ima rad živali, je Vitkov najboljši prijatelj. Prav zato ima naš Vitko ogromno iskrenih prijateljev, velikih in malih. In vsak dan več nas je, ki se držimo Vitkovega načela: »Varuj svoje okolje, živi in pusti živeti«.

Teja Grum,
avtorica zgodbe,
marketing Terme Dobrna

Z otroci je uživala in tisti prekrasen dan ubesedila Teja Grum

Tako zelo prijetno je bilo, nabito s posebno energijo, ki jo lahko ustvarijo samo otroci in … seveda – naš dobrovoljček, kostanjev škrat Vitko!

Tiste velike otroške očke, ki so se zasvetile ob vsakem najmanjšem premiku nekje med drevesi. Vsi smo vedeli, zakaj smo tam, in predvsem, koga tako mirno čakamo … njega, škrata vendar! Nekateri otroci so se vozili po toboganu, drugi gugali, spet tretji pa so se raje stisnili k očku, saj je tam vendar najbolj varno, kajne?

In potem, kar naenkrat zaslišimo: »Hej, otroci, otroooooci«, vsi pogledi so se zazrli v nasmejano bitje v rdečkasto rjavih hlačah in zeleni suknjici z ogromnimi gumbi, ter ovratnikom iz kostanjevih listov. To zanimivo bitje se nam je počasi in zibajoče približevalo, po več kot 200 let starem kostanjevem drevoredu. Usta, nasmejana od ušesa do ušesa in roki, ki sta nam na vso moč mahali. Na nogah je bitje imelo nenavadne, privihane čeveljce, na glavi pa, ne boste verjeli, še celo polovičko kostanjevega ježka s pravimi bodicami. Ob vsakem njegovem koraku je pravljično zacingljalo in ko je bil že čisto blizu nas, smo vsi zadržali dih. Vendar le za sekundo ali dve. Najbolj pogumen med otroci, deček Kevin, je odločno stopil do škrata in ga vprašal: »A ti si pa Vitko?« Naš škrat mu je prijazno odgovoril: »Ja, jaz sem Vitko, kako je pa tebi ime?«. Dečka je nato dvignil v svoje naročje in v tistem trenutku so tudi vsi ostali otroci stekli k njemu. Prijeli so se za roke in družno odkorakali proti Zdraviliškemu domu, kjer nas je vse že čakal turistični vlakec. Mali nadebudneži so lahko plezali po njem, se skrivali in na vsa usta kričali. Vsi otroci so dobili majčke s podobo kostanjevega škrata in nekateri so si jih kar takoj nadeli.

V nekem trenutku pa je škratek žalostno pogledal in seveda nas je vse zanimalo, kaj je narobe. Zaupal nam je, da je izgubil svojo žogo in, da mu je hudo, saj bi se lahko skupaj igrali. Seveda so se vsi otroci takoj podali v iskanje izgubljene žoge in ni trajalo dolgo, ko se je kotalila med njimi.

Veseli direndaj se je še vedno nadaljeval in starši so med seboj klepetali, ko je Vitko vse svoje nove prijatelje povabil na sladoled. Za Dan, ko so otroci spoznali kostanjevega škrata Vitka nekaj trenutkov je zavladala tišina, ko so mamice in očki odvijali sladolede, ter so mali smrkolini lizali mrzle dobrote. Vendar je to bil res le trenutek, saj so hitro ugotovili, da se da tekati in kričati tudi s sladoledom v rokah. Seveda so bili temu primerno napacani tudi vsi obrazki, vendar to motilo prav nikogar. Papirčke od sladoledov smo pridno odvrgli v koš, saj Vitko vedno skrbno pazi na čisto okolje in tudi otroci so to vedeli. Zadovoljni in še vedno navihane volje so otroci čez nekaj časa začeli nekomu mahati in takrat smo opazili, da se naš novi znanec Vitko poslavlja. Povedal nam je, da ga čakajo njegovi gozdni prijatelji, ter da se zagotovo še velikokrat srečamo. Vsi smo dvignili roke in mu zaklicali “ADIJO”, medtem pa je Vitko že izginil.

Pesmica (ga. Majda Klement):
Zelo smo veseli, da je kostanjev škrat Vitko postal največji prijatelj otrok in njihovih staršev, tudi starih staršev. Kako zelo se je priljubil našim gostom, priča tudi pesmica, ki jo je napisala gospa Majda Klement iz Murske Sobote, pravzaprav babica od deklice Ine, s katero sta skupaj preživeli nekaj dni oddiha v Dobrni.

KOSTANJEV ŠKRATEK VITKO,
PRIŠIL SI JE GUMBEK S SREBRNO NITKO,
LISIČKE, ZAJČKI IN VEVERIČKE MU DELAJO DRUŽBO,
JA, ZELO LEPO ON IMA SLUŽBO.

ŠKRATEK V ZDRAVILIŠČU DOBRNA DOMUJE,
TAM POD KOSTANJI RAD POSKAKUJE.
A KER TREBUŠČEK IMA NAPET,
NE MORE Z BALONOM POLETET.

NJEGOVA KAPA NA GLAVI BODICE IMA,
A Z OTROCI ZELO LEPO IGRATI SE ZNA,
DA JIH POPELJE V PRAVLJIČNO DEŽELO,
MED NAJMLAJŠIMI JE ZARES VESELO.

NA ČEVELJČKIH DVA ZVONČKA CINGLJATA,
DA SLIŠI SE KAKO ON KORAKA.
A MODEREN TA NAŠ ŠKRATEK JE,
SAJ TELEFONČEK V ŠKATLI OGLAŠA SE.

KONČUJEM, DA ŠE KDAJ SE VIDIMO
IN BESEDE IZMENJAMO.
SAJ V ZELENJU DREVES JE MIRNO IN LEPO,
DA SPOČIJETA SI DUŠA IN TELO.

Pismo (ga. Silvana Jerman):
“Pozdravljeni,
sem Silvana iz Kopra. Lani decembra sem bila prvič pri vas v Dobrni, na zdravljenju. Letos poleti sem prišla sem na poletni oddih s hčerko Tjašo, ki ima Downov sindrom. Med sprehodom mimo Zdraviliškega doma, sva se pridružili kostanjevemu škratu Vitku. Moram ga zelo pohvaliti, presenetil me je. Tjaši se je posvetil in z njo ustvarjal, prav tako kot z drugimi otroci. Barvali so, delali zapestnice in verižice in še bi lahko naštevala. Z njim smo odšli tudi na sladoled, otroci ga obožujejo.
Še enkrat vse pohvale in hvala škratu Vitku za prijaznost, naj ostane še naprej tako okrogloličen in dobrodušen.”
Silvana Jerman

Delite vaše vtise z nami
Pišite, rišite in ustvarjajte, ter nam svoje vtise pošljite na naš naslov: Terme Dobrna d.d., Dobrna 50, 3204 Dobrna, s pripisom: za Kotiček škrata Vitka. Pišete nam lahko tudi na e-naslov: info@terme-dobrna.si z zadevo Za Kotiček škrata Vitka.

Veseli bomo vaše pošte.