Celostna rehabilitacija onkološkega bolnika

To je bilo najlepše obdobje mojega življenja

(zgodba rakavega bolnika, ki je uspešno ozdravel)
Marjan Štor, idejni pobudnik projekta CROB

Rojen sem v mesecu maju, mesecu cvetja, zelenja in ljubezni. Tudi v drugem pomenu ljubezni sem se rodil v maju, to je bilo davnega leta 1947. Takrat se je dokončno končala druga svetovna vojna. Odrasel sem v posebneža za bližnjo okolico, prosti čas sem preživljal v naravi, točneje v okoliških gozdovih. Zanimale so me stvari in dogodki, ki niso bili popolnoma čisti, zanimalo me je to kar je bilo zavito v sivino megle, rekel bi lahko malo skrivnostno. Bil sem posebnež, kontraverzna osebnost ali malo enostavneje mali upornik. Tudi, ko sem odraščal in se razvijal v zrelo osebnost so me značajske poteze samo še krepile. Bil sem in sem še danes pravi bik po astrološkem znamenju s tem, da sem pripojil še veliko značajskih potez ovna. Ko se je pričnlo zrelo obdobje mojega življenja ali točneje obdobje, ko si ljudje pričnejo ustvarjati lastno gnezdo sem se zaljubil v prikupno dekle, ki je bila prav tako rojena v znamenju bika. Dejali boste, posebno tisti ki se malo spoznate na astrološka znamenja in njihov vpliv na človeka, pa saj to je noro. Dva bika skupaj pod eno streho, to ni mogoče. Toda igra življenja dopušča tudi to in zorela sva skupaj celih 30 let. Rodil se nama je sin, dejali boste, dva bika, kakšen bo šele sin. Verjetno bo še bolj podoben pravemu stepskemu bizonu. Ni ravno bizon je še mnogo bolj kontraverzna osebnost od seštevka teh lastnosti očeta in matere. Talentiran fizik in matematik, a postal je pravi računalniški heker, še mnogo večji posebnež od očeta in preveč čustven po materi.

Tu pa se prava zgodba šele pričenja. Ustvarili smo si dom. Sin je končal srednjo šolo in se odločil za študij fizike. Ob neki priliki, ko sva z ženo sedela pod brajdo in sem delal pregled najinega dosedanjega življenja, so naju malo zanesle tudi sanje. Žena je tiho dejala, dragi dosti sva garala v življenju, sin je na fakulteti, zdaj pa prihaja čas, da si malo vzamemo tudi zase. Lepe sanje, ki jih v zrelih letih sanja vsakdo, ki je svoje življenje vodil po poteh racionalnosti in v družinski skupnosti složno v harmoniji preživel 25 let.

Zakaj sem postavil mejnik 25 let skupnega življenja. To je najprej mejnik mojega življenja je pa po drugi strani tudi mejnik večine zdrave populacije. Človek je ustvarjen za 50 let življenja, to je nekako zapisano v genomenu, vse nadaljnje pa nam je nekako podarjeno. Ni samo podarjeno, zato v življenju lahko in moramo tudi sami nekaj narediti. Z rojstvom so nam podane dispozicije – nekakšen plan našega življenja. Potem pa je skozi sam razvoj veliko odvisno od nas samih in okolja v katerem živimo. In pa seveda, kako živimo. Živimo lahko mirno življenje, polno ljubezni in harmonije, ne pehamo se materialnim dobrinam. Zadovoljni smo s tem kar imamo. V ničemer ne pretiravamo, živimo zmerno, se ne preobjedamo. Povezani ostanemo z naravo našo zibelko. Najdemo tudi harmonijo med delom, razvedrilom in počitkom. To je tisto največ, kar lahko sami naredimo zase.

S tem ko živimo zmerno a po drugi strani aktivno življenje, naredimo največ za harmonični pretok naših notranjih energij. S tem ko je to stanje doseženo in redno negovano, obnavljano, smo odporni, smo zdravi. Ko pa se to ravnovesje, harmonija v nas poruši in v večini primerov smo zato krivi sami in naša bližnja okolica, sredina v kateri živimo, se naše življenjske energije ne pretakajo več v harmoniji, energije se več ne spreminjajo – transformirajo iz ene oblike v drugo, na njihovi naravni poti so nastale ovire in blokade. Sprva opazimo, da se ne počutimo dobro, nekaj nam manjka, nimamo prave volje. To so prvi znaki, da je z nami nekaj narobe. Pehamo se dalje včasih za pomembne, včasih za nepomembne stvari. Te prve signale kaj radi spregledamo. Pa tudi tako smo ustvarjeni in naravnani, da se naš prag občutenja z našo voljo postopoma dviguje.
Naenkrat pa se pokažejo resni simptomi, ki kažejo na to, da je z nami nekaj hudo narobe. Obležimo v postelji. Bolečina je tako močna, da ne moremo vstati. Zbudimo se mokri, prepoteni, kar gorimo od vročine. Takrat se malo bolj zamislimo, večkrat celo pomislimo, da bi morali za svoje zdravje v življenju kaj postoriti. To si tudi obljubimo. Gremo k svojemu zdravniku, ali pa on pride k nam, predpiše nam tabletke, aspirinčke, morda nas napoti na nadaljnje specialistične preiskave.

Včasih ugotovijo vzroke našega stanja v tej fazi. Lahko bi rekli, drugi fazi, ko nas naše telo že resno opominja, da delamo nekaj narobe. Hoče nam povedati, da smo izgubili odpornost, oslabel imunski sistem, to pa so izkoristile bakterije, virusi in začele so se resne spremembe v našem organizmu, ki so v tej fazi običajno že več plastne. Zdravniki govorijo o bolezni, zdravijo bolezni a jaz sem prepričan drugače. Ni bolezni, je samo bolan človek. Če izhajamo iz te teze, bi moral biti zdravstveni pristop kompleksen in moral bi se spopasti z bolnim človekom ne pa da obravnava bolezni in odpravlja simptome. Velikokrat celo uspešno, a le za krajše obdobje. Vedno so v življenju vzroki pomembnejši od posledic. Zato je edina prava pot ukvarjati se z vzroki, potem ali pa vzporedno pa odstranjujemo tudi posledice, ki so v organizmu že nastale vsled nepravočasnega eliminiranja vzrokov.

Dejal sem, življenjske energije v človeškem organizmu se ves čas pretakajo čeprav so očem nevidne, podobno kot v krvnem obtoku. Da bo razumevanje lažje se gremo zopet igrico. Človek ni samo telo, človek je več, ima tudi dušo, ima zavedanje. Ali poglejte, ko začnemo pristop k bolnemu človeku običajno pričnemo s krvjo in krvnim obtokom. Morda je tako tudi prav. Saj moderna znanost in diagnostika enormno hitro napredujeta. Tako najhitreje dobimo prve zelo natančne indice, ki 100% samo potrdijo, da je z nami nekaj narobe.
Toda poleg krvnega ima človek še limfni krvni obtok gledano fiziološko, ki ni nič manj pomemben od krvnega, samo manj je raziskan. To pa še ni alfa in omega. Dejali smo, da človek ni samo telo, je skupek duše in telesa. Torej telo potrebuje beli in rdeči krvni obtok. Tako tudi naša duša potrebuje za svoj obstoj tokove, ki jo napajajo in omogočajo njen obstoj in razvoj. Nekateri že verjamemo. Da se energije, ki potekajo v in ob človekovem telesu lahko spreminjajo iz ene v drugo. Zakaj pa ne. Temeljna naravna zakonitost pravi, da je energija neuničljiva, samo spreminja se iz oblike v obliko. Učeno temu rečemo, da se transformira.

To je pomembno odkritje, rekli smo energija se lahko transformira iz oblike v obliko, če pa podamo še hipotezo, da morajo za vsak razvoj ali obstoj biti najprej ustvarjeni pogoji, smo že bliže. Osnove fizike nas učijo, da so vsi pretoki tem lažji čim manjši je upor ali z drugimi besedami ovira na njihovi poti.

Kaj predstavlja upor pri krvnem obtoku? Ožilje postaja otrdelo, neprožno, na stene se nalagajo obloge. Svetli presek in pa prožnost ožilja se zmanjšuje in pretok krvi je otežen ali celo zmanjšan. Pri operativnem posegu, ki posega v bezgavke nastanejo zarastline, ki prekinejo v celoti ali samo delno naš drugi, to je limfni pretok. Posledice bolj kot ne poznamo, toda ukvarjamo se z njim dosti manj kot z krvnim obtokom. Seveda rekli smo, manj je raziskan, manj ga poznamo.

Zdaj pa se vrnimo k tretji vrsti tokov, to so tokovi energije. Da steče tok energije rabimo tokovni vodnik ali pot. Pri krvnem obtoku je to ožilje, pri limfnem pa so limfne poti in kanali.
Kakšne pa so poti naših energij? Nevidne, skoraj nevidne ali slabo vidne za najnovejšo tehnologijo in diagnostiko. Eni govorimo o sevanjih, drugi o avri, tretji o tokovih nevronov in podobno.

Verjetno imamo prav eni in drugi. Prav pa nimajo tisti, ki obstoj slednjih zanikajo. Zakaj zanikajo? Zato, ker so preveč samozadostni, egoisti, so učeni, nekateri samo zdravniki. Toda niso krivi samo oni, krivo je izobraževanje, njihov status v družbi in še marsikaj.
Rekli smo življenje je samo igra in bolj svobodno in sproščeno jo igramo, lepša, prijetnejša je in tudi več rezultatov daje.

Tu pa bom začel svojo zgodbo, bitko življenja, ki mi bo na koncu 100% prinesla poraz, ker pa bom stopil vanjo aktivno, mi bo prinesla najverjetneje dozorevanje ali če hočete duhovno rast. Ko sem bil na tej poti najnižje, včasih rečemo tudi pod pragom sem se tudi jaz srečal s težkimi depresivnimi stanji. Nekateri boste hitro delali zaključke, bil je slabič. Žal mi je zakaj ne greste z menoj igro dalje, zakaj ne čitate knjige, vsake knjige vedno od začetka do konca. Če boste živeli tako, boste na kraju prišli do zaključka, ni bil slabič, je pa drugačen, popolnoma drugačen od nas povprečnežev. Nekateri boste celo dejali moteč za naše okolje. Toda mene ta vaša sklepanja niso zanimala. Zanimala me je samo moja žena, ki je dokaj rano, pri 45-tih zbolela za rakom. Niti me ne bosta zanimala njen oče in mati, še manj pa sorodstvo. Odločil sem se, da bom šel z njo po poti borbe za vsak dan skupnega življenja. In na koncu te najine borbe je prišla smrt, ločitev, ki pa sta mi pustile velika spoznanja, ki so dana samo izbranim, ki sprejemamo življenje kot večno igro in izziv.

Narava naša zibelka

Človeku je dano, že z rojstvom, točneje samim spočetjem, da se kot najbolj nedolžno bitje razvija v najbolj naravnem okolju. Izvorne celice naših prednikov so se prav tako razvile v tekočini, točneje v morski vodi. To nam marsikaj pove, če želimo razmišljati na preprost način upoštevaje naravne zakonitosti. Učeni ljudje z različnih področij znanosti se v svoje svetu ukvarjajo z raznimi hipotezami. Spoznali smo tudi, da je preveč študija lahko kontraproduktivno.

Stvari pa lahko postavimo tudi malo drugače. Popolnoma enostavno, razumljivo ljudem. Vsak izmed nas se je hote ali nehote srečal v šoli z osnovami temeljnih zakonitosti fizike, kemije, biologije pa tudi matematike. Eni smo v tem našli zadovoljstvo, drugi so to znanost zasovražili. Zakaj?
Ljudje nismo enaki – smo podobni. Z drugo besedo smo individumi. Ker smo takšni, samo na nek način svobodni. Toda svobodni želimo ostati, to je zapisano nekje globoko v nas.
Zdaj pa se povrnimo nazaj. Najvišja znanost se še vedno prepira o nastanku našega planeta Zemlje. Prav tako tudi o nastanku človeka. Zakaj izgubljajo toliko energije za suhoparno znanost, ki je dejansko zgodba nekoga ali nekaterih? Pot razumevanja in napredka je lahko tudi drugačna. Zelo preprosta!
Kot človek narave rad tudi gobarim, grem na lov in lovim ribe. Vse to delam zato, ker me vabi narava, ne zaradi mesa in slasti gob, temveč zato, da jo spoznam. Tu pa se je dejansko začela moj življenjska fakulteta. Imel sem srečo. V osnovni šoli sem srečal ljudi, ki so me popeljali v igro fizike, kemije in biologije. Skozi to igro so me naučili naravnih zakonitosti, ki so osnova za nadaljnjo razumevanje vsega, kar se dogaja okoli nas. Tega osnovnega znanja me niso naučili, podajali so mi ga tako, da sem ga spoznaval. Na ta način niso zatrli v meni prvinske želje otroka po igri, nasprotno popeljali so me v čudežni svet razvoja mojega prvinskega, to je igro življenja.

Vprašajmo se kaj je življenje? Odgovor je popolnoma enostaven, razumljiv vsakomur, ki si vzame 15 minut za razmišljanje. Življenje je ena sama igra, ki se je razvila iz našega otroštva, seveda normalni razvoj poteka v to smer samo takrat, če ga ni nekdo nenaravno prekinil ali z določenim namenom korenito preusmeril drugam. V večini primerov se človeškemu osebku zelo zgodaj, ko je še zelo ranljiv zgodi ravno to. Pojavijo se razni dušebrižniki, ki služijo določenemu sistemu, vede ali nevede. Prvi ta sistem je vzgoja, naslednji je šola, vzporedno pa se bolj subtilno pojavljajo še različne verske institucije.

Kaj je njihov namen? Dejali boste, da nas izobrazijo. To je naša velika zmota, življenjska zmota. Ozrimo se malo nazaj daleč, pa tudi malo bliže. Če imamo odprte oči, ušesa in dopustimo razumu, da deluje, bomo hitro spoznali nekaj zelo pomembnega. Če si bomo vzeli še malo več časa za razmišljanje, bomo spoznali, da to ni več tisto naše, kar nam je bilo položeno v zibelko ob rojstvu. Streslo nas bo spoznanje, da so prekinili našo igro življenja in bo imelo za nas drastične posledice. To v našem razvoju ni prvo stresno obdobje. Vrnimo se še malo nazaj. Rojstvo. Otrok ob rojstvu zajoče, mislite da mu je lepo, ko se je rodil. Ravno nasprotno, to je njegov prvi stres in verjetno najmočnejši v našem življenju. Stresne situacije niso pogubne v našem življenju, verjetno so zelo pozitivne za naš razvoj. Seveda, če so kratkotrajne in ne preveč pogoste. Tu se nekako prične tudi naš celostni razvoj. Po tej stresni situaciji, prvi na poti našega razvoja, normalno otroka položijo v materino naročje. Smo samo ljudje, različni individumi in prav je, da je tako. To pelje človek na poti evolucije v nadaljnji razvoj.
Če pa to naše prvo stresno obdobje pogledamo malo drugače ali še vedno prvinsko enostavno, se nam bodo spoznanja odvijala brez suhoparnega  stadija, kar sam od sebe. Vsak otrok ima svojo mater, samo eno mamo. Tu pa smo zdaj na razpotju. Vse mame niso enake, so si le biološko podobne, v svojem razvoju pa so si ustvarile različne pogoje življenja. Hote ali nehote bom posegel malo v vaš čustveni svet, ki je pri odraslem človeku poln miselnih vzorcev in zopet poudarjam vse bolj kot se razvijamo, vse bolj smo različni, vse večji individumi.
Rodilo se je dete. Iz idealnih pogojev 9 – mesečnega bivanja, ti pogoji so še najbolj enaki skoraj identični vsem otrokom, naenkrat pa nastopi kruta sprememba. To bitje, čistejše od vsakega bisera ali diamanta, popolnoma nedolžno se naenkrat znajde v popolnoma novem svetu. Da je še huje, odrežejo popkovino – prekinejo direktno povezavo za materjo.

Dejal sem »vse mame niso enake« in ko se igramo našo igro najprej sledimo razvoju te nove osebnosti. Ker matere niso enake – samo biološko podobne, tudi različno sprejemajo to novo bitje. En otrok je zaželen – drug nezaželen. Upoštevati pa moramo še vsa stanja med tema dvema skrajnostima, saj smo vendar ljudje, razumska bitja. Tu pa se začenja naša pot razvoja, naša osebnostna evolucija ali če hočete bolj preprosto naša igra življenja.
Že pri samem spočetju smo imeli različne dispozicije. Eni smo bili zaželeni, drugi plod recimo temu igric. Eni smo se razvijali poleg tega, da se vsem prične razvoj enako v maternici, še v svetu ljubezni in harmonije matere in očete. Sami si ne moremo izbirati očeta in matere niti okolja našega zgodnjega odraščanja. Zato tudi nismo absolutno krivi, da smo takšni kakršni smo.

Spomnimo se, ni še tako dolgo, ko so strokovnjaki odkrili genom. Nekateri so dejali, da je to pravo sveto pismo človeka. V njem je zapisano o človeku vse do najmanjšega njegovega elementa. Imamo torej natančna navodila stvarnika, kako bo potekal naš razvoj. Toda kljub temu se rojevamo ljudje z napakami. Če gremo precej dlje nazaj izvemo, da je Bog ustvaril ljudi – ne človeka po svoji podobi. Ljudje nismo kloni človeka, smo samo ljudje.

Moj veliki prijatelj, onkolog svetovnega slovesa, mi je ob neki priliki dejal: »Medicina se bliskovito razvija, tudi vsa ostala znanost. Vse teže sledimo temu razvoju in ga obvladujemo. Toda poglejmo, kako malo vemo o človeku«.  Z dvema drobnima prstoma je nakazal prostor skozi katerega bi težko smuknila samo mravlja. »Povem pa ti, da je prav tako. Ko bomo o človeku vedeli vse, človek ne bo več človek«.
Tudi ta najin razgovor, ki je postavil verjetno težko hipotezo, je bi za naju le igra ali bolje rečeno del igre, ki jo igrava kot prijatelja v najinem življenju.

Če se povrnemo nazaj v otroštvo, ko se to šele poraja, si otrok še preden shodi želi guganja ali pozibavanja. Zakaj? So le teze, da je to počel že v maternici in je to samo nadaljevanje nekega dogajanja. To so teze. Mi pa se igramo naprej. Nekateri otroci, odvisno od pogojev, se gugajo več, eni manj, eni pa sploh ne več, ko zapustijo maternico.  Vsi ti otroci, vsi ti mali ljudje se tudi različno razvijajo. Več kot jim pri tem razvoju pustimo igre v boljše osebe se razvijajo. To pa ni več teza, ampak je naš vsakdan. Zopet, kot vedno se bodo pojavili znanstveni  osebki in bodo to negirali. Saj to ni plod njihovih razprav, člankov, tez in ne nazadnje zvenečih naslovov. Oni namreč zagovarjajo doktrino znanosti.

Kaj pa je  doktrina, običajno šablona in vse bolj šablona.
Kaj pa bi doktrina morala biti, da bi bila uspešna? Samo okvir! Tako je samo okvir, nikakor pa ne šablona. V okvir lahko spravimo različne vsebine enakega formata, ob šabloni pa teče svinčnik brez naših vsebin. In zopet smo pri igri. Tudi peskovnik ima okvir, celo življenje bi se lahko v njem igrali, saj vseh drobnih delcev peskovnika ne zmanjka nikoli, za našo igrico, igrico življenja.